Težnja k manjšemu naporu za izraz v romanskih jezikih

• Main Author: Mitja Skubic
• Format: Article
• Language: deu
• Published: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani (Ljubljana University Press, Faculty of Arts) 2013-12-01
• Series: Linguistica
• Online Access: https://revije.ff.uni-lj.si/linguistica/article/view/2554

Havers (1931) je jasno predstavil težnjo k manjšemu naporu, ki je v človeškem govoru opazna. Natančneje, opozoril je na dve silnici, ki vladata v jeziku: za govorečega je značilnost zgoščevanje, krajšanje izraza, torej težnja h gospodarnosti, za sogovorca pa je najbolj pomembna zahteva po jasnosti izraza. Prispevek skuša v romanskih jezikih dognati, ali je govoreči zmeraj zavezan k rabi enostavnega izraza, vidimo namreč, da se govoreči večkrat zateče k analitični obliki, celo pri posameznih izrazih. Za romanske jezike se ugotavlja, da je težnja k analitičnim paradigmam vsesplošna: romanistika ima namreč možnost, da sedanje stanje v romanskih jezikih primerja z latinščino. Ni dvoma, da so romanski jeziki močno nagnjeni k analitičnemu izražanju, ne samo v besedju, tudi v morfosintaktičnih sistemih: z izgubo sklanjatve docela za samostalnik, a tudi z opuščanjem nekaterih glagolskih paradigem, torej za opuščanje enostavnih, sintetičnih oblik predvsem v govorjenem jeziku, manj v pisnem, bolj zavezanem slovnični normi, in v manjši meri za zaimek. Analitično izražanje je značilnost govorjenega, spontanega jezika.